Na Sardiniji nisem doživela samo počitka. Doživela sem trenutek, ko je svet za hip odmaknil svojo težo in sem lahko jasneje zaslišala sebe. Kot da bi se za kratek čas odprl prostor brez običajnega pritiska, brez nenehnega odzivanja, brez potrebe, da vse razumem, razložim ali držim skupaj. Takšni trenutki niso dragoceni samo zato, ker so lepi. Dragoceni so zato, ker razkrijejo nekaj, kar je v vsakdanjem življenju pogosto zakrito.
Človek hitro začne verjeti, da je tisto, kar neprestano čuti, tudi njegova resnica. Če dolgo živiš v pritisku, začneš misliti, da si pritisk. Če dolgo živiš v napetosti, začneš misliti, da si napetost. Če dolgo živiš v odzivanju na druge, začneš pozabljati, da v tebi obstaja tudi tišji center, iz katerega je mogoče živeti drugače. Sardinija mi ni dala odgovora. Dala mi je pogoje, v katerih sem lahko bolje opazila vprašanje.
Takrat sem začutila, da mir ni pasivnost. Mir je notranja disciplina. Je sposobnost, da svoje energije ne raztrosiš v vsako zahtevo sveta. Pogosto mislimo, da svojo moč izgubljamo v velikih stvareh. Toda moč pogosto odteka v drobnih razpokah: v prehitrih odzivih, v starih dokazovanjih, v notranjih dialogih, ki jih niti ne opazimo več, v nenehnem prilagajanju temu, kar od nas pričakuje okolje. Ob morju sem jasneje začutila, koliko energije puščam tam, kjer je ne bi bilo treba več puščati.
Morda je prav to začetek bolj resničnega življenja: da začneš razlikovati med tem, kar je zares tvoje, in tem, kar si prevzela kot način preživetja. Med tem, kar prihaja iz bistva, in tem, kar prihaja iz navade. Med tem, kar te hrani, in tem, kar te ohranja v notranji razpršenosti. Takšno razlikovanje ni vedno udobno. Je pa osvobajajoče. Ker ti vrne odgovornost. Ko enkrat vidiš, kam odteka tvoja energija, je ne moreš več povsem nedolžno izgubljati.
Tudi moje delo me je veliko naučilo o tem. Delo z ljudmi s posebnimi potrebami v VDC me vsak dan opominja, kako pomembni so ritem, varnost, stik in način, kako je človek sprejet. Vedno znova vidim, kako močno okolje vpliva na človekovo stanje. Vidim, kako telo pomni. Vidim, kako nujna je prisotnost. Morda prav zato tudi zase vedno bolj razumem, da mir ni abstraktna želja, ampak zelo konkretna potreba. Brez njega človek sicer lahko deluje, težje pa ostane cel.
Na Sardiniji sem začutila še nekaj pomembnega. Ni dovolj samo to, da se umaknem iz zunanjega hrupa. Naučiti se moram prepoznavati tudi hrup, ki ga nosim v sebi. Zunanji svet je samo del zgodbe. Drugi del so stare notranje drže: potreba po kontroli, hitrost, s katero želim takoj razumeti, pojasniti ali rešiti stvari, napetost, ki jo zamenjam za odgovornost. Mir zato ni nekaj, kar najdem samo na lepem kraju. Mir je tudi vaja v tem, da odložim tisto, kar ni nujno, in ne hranim več vsega, kar me dela težjo.
To ne pomeni, da postanem manj odgovorna. Pomeni, da postanem bolj natančna. Da svojo energijo uporabljam bolj zavestno. Da ne živim več samo iz refleksa. Da me ne vodi vsaka napetost. Da znam ostati z nečim, ne da bi takoj posegla vanj. To je posebna oblika moči. Tiha, skoraj nevidna, a zelo resnična. Moč, ki ne išče potrditve, ker ni več razpršena v vse smeri.
Vedno bolj čutim, da pravo vprašanje identitete ni, kdo sem, ko me življenje stisne, ampak kdo sem, ko je v meni dovolj tišine, da lahko nekaj res vidim. Kdo sem, ko ne reagiram takoj. Kdo sem, ko mi ni treba ničesar dokazati. Kdo sem, ko ne živim samo iz starega ritma. Morda šele takrat začnem prihajati bližje sebi.
Sardinija mi zato ni pokazala samo lepote kraja. Pokazala mi je nekaj o ekonomiji moje energije, o čistosti zaznave in o tem, kako hitro človek izgubi stik s sabo, če nima prostora, da se ustavi. Pokazala mi je, da mir ni šibkost in ni razkošje. Je način, kako varujem svojo notranjo smer. Je način, kako ne postanem samo odziv na svet. Je način, kako ohranim nekaj bistvenega.
Zdaj me ne zanima več samo, kako se vrniti tja. Bolj me zanima, kako živeti tako, da bo v meni manj nepotrebnega hrupa. Kako graditi dneve, v katerih bo več diha, več meje, več telesne prisotnosti in manj razsipanja energije. Kako manj nositi. Kako bolj jasno vedeti, kaj je moje.
In morda je to najbolj pošten odgovor na vprašanje, kdo sem, ko sem mirna. Nisem popolnejša verzija sebe. Nisem brez ran, brez teže, brez zgodovine. Sem pa bližje tistemu delu sebe, ki ne temelji na boju, ampak na prisotnosti. Bližje notranji drži, ki ne želi več živeti razpršeno. Bližje sebi.
Ko sem mirna, ne izginem iz sveta. Vanj prvič zares stopim iz sebe.